Ne vem, kako mi uspelo, tako zoprno obrniti roko, da me je pošteno zapeklo zapestje in takrat sem vedel, da bolečina ne bo tako hitro popustila. Kako sem bila tako štorast, sem se spraševal še nekaj dni, ker mi je samo opornica za roko pomagala, da me ni tako močno bolelo. Nisem šel do zdravnika, da me mogoče da na slikanje, ker je bilo zapestje gibljivo, le bolečina je bila tako močna.
Tako mi je opornica za roko pomagala, da sem lahko vozil avto in ni bila bolečina prehuda. Najbolj me je bilo strah, da ne bom mogel voziti avta, kajti zapestje me je najbolj bolelo, prav pri vožnji z avtom, ker sem zapestje obrala sem ter tja.
Drugi so me čudno gledali, kajti moja opornica za roko se je videla na daleč, ker je bilo poletje in sem nosil kratke rokave. Prav nič jim ni bilo jasno, zakaj imam opornico in delam, vsi so mi govorili, naj grem na bolniško. A sam sem vedel, da s tem ne bi naredil nič, ker bi bil doma samo v stresu, raje sem šle v službo in pazil na roko, opornica za roko pa je tako moji roki dala oporo, da bolečine takrat nisem čutil. Po večerih sem j dal dol. Ker se mi je tako zdelo prav.
Nisem mogel opornice nositi dan in noč in zato, ker sem jo ponoči dal dol, me je roka pošteno bolela. Malo me je skrbelo, kako dolgo bo moja roka takšna, kajti bolečina pri določenem gibu ni bila prav nič slabša. Tako da sem bil skeptičen, če bo sploh kdaj v redu ali pa bom na koncu vseeno potreboval slikanje.
Po enem mesecu opornica za roko ni bila več potrebna, ker se je moje zapestje pozdravilo in nisem več čutil bolečine. To pa je bilo dolgo okrevanje, tega res nisem pričakoval.