Vselila sem se v novo stanovanje. To stanovanje je bilo v najemu. Zraven je bil tudi pralni stroj in polna oprema. Oprema je bila za silo v redu. Potrebovala sem posteljo, omaro, štedilnik in pečico. Bila je tudi mikrovalovna, za katero bi mi bilo vseeno ali je ali ni. Tudi televizije ni bilo, vendar sem bila zelo vesela da je ni. Najbolj sem se v resnici veselila da je v najemniškem stanovanju tudi pralni stroj. To me je najbolj skrbelo saj ne vem kako bi mi znesel nakup novega. V javne pralnice pa mi ni ravno po godu hodit. Zato je imeti pralni stroj doma zares luksuz. Ne pravim da zelo rada perem cunje in obešam ter zlagam perilo. Tudi likat ga sploh ne maram. Moram pa reči da imam rada prazen koš cunj, ki je namenjen za umazano perilo. Do tega cilja pa lahko prideš tudi tako da imaš pralni stroj. Potrebovala sem nekaj časa, da sem ugotovila katere vse programe ima in kako se ga nastavlja. Saj načeloma vsi delujejo po istem principu, vendar je ta imel malce drugačne gumbe kot sem jih bila vajena. Pralni stroj po navadi zaženem za vikende. Tale res ni prav nič varčen, za vikende pa je tok ceneje. Pa tudi, med vikendi imam več časa in nisem tako utrujena kakor med tednom, ko pridem iz službe. Tako mi je pranje cunj, ki jih vržem v pralni stroj, nekakšno samoumevno opravilo.

Se je pa tudi meni zgodila tista klasična prigoda pranja belega perila. Ja, morem rečt da je bilo to v najhujši obliki. Vsaj za moje pojme. Ko sem pralni stroj belega perila že zalaufala, sem si pripravila še cunje za naslednjo rundo. Ugotovila sem, da mi manjka ena rdeča nogavica, ki je bila ravno iz kompleta novih nogavic, ki sem jih želela dati najprej v predpranje, predem bi jih oblekla. Seveda nisem niti pomislila, da bi lahko dala to eno nogavico v pralni stroj. Pa vendar, ko se je program končal, sem dala ven rožnato perilo, vmes pa je bila tudi ta pogrešana rdeča nogavica.