Prevajanje zame ni le natančno iskanje besed, je branje med vrsticami

Posted on by

Prevajanje me je pritegnilo že kot otroka, čeprav takrat še nisem točno vedela, kaj pomeni. V knjižnici sem rada brskala po knjigah v različnih jezikih. Ena zgodba v slovenščini, ista v angleščini in čeprav je bila vsebina enaka, se je ton včasih razlikoval. To me je začelo zanimati. Kdo stoji za tem? Kdo to napiše tako, da zveni, kot da je izvirno napisano v tistem jeziku? Ko sem izvedela, da za tem stoji prevajanje, se mi je zdelo skoraj kot čarovnija.

V srednji šoli sem prvič sama poskusila nekaj prevesti. Nič velikega, bil je odlomek iz romana za šolski projekt. Sprva sem šla vrstico za vrstico, skoraj besedo za besedo. A hitro sem ugotovila, da to ne deluje. Nekateri izrazi, ki v angleščini zvenijo čisto normalno, v slovenščini preprosto niso imeli učinka. Začela sem razmišljati širše – kdo govori, zakaj, komu? Tisto je bil moj prvi pravi stik s prevajanjem kot ustvarjalnim procesom.

Prevajanje zame ni le natančno iskanje besed, je branje med vrsticami

Kasneje sem večkrat pomagala znancem, največkrat pri predstavitvah ali spletnih besedilih. Vedno sem hotela, da je prevod naraven, kot da ni prevod. To mi je postalo prav nekakšen izziv. Ne gre samo za pravilnost, gre za občutek, za ritem, za ton. Prevajanje je postalo zame način razmišljanja, ne le opravilo.

Danes, ko prevedem kak tekst, ga na koncu vedno še enkrat preberem. Ne kot lektor, ampak kot bralka. Če se mi zdi, da zveni tekoče, potem vem, da sem naredila dobro. In če kdo reče, da sploh ne bi opazil, da ni izvirno besedilo, je to zame največja pohvala.

Včasih me kdo vpraša, zakaj sploh toliko časa porabim za nekaj, kar lahko danes prevede računalnik. Ampak jaz verjamem, da stroj ne zna čutiti. Ne zazna tiste tanke meje med dobesednim in čustvenim. Prevajanje zame ni le natančno iskanje besed, je branje med vrsticami, razumevanje konteksta in občutek za tisto, česar ni mogoče dobesedno povedati. Zaradi tega mi prevajanje še vedno pomeni nekaj osebnega, nekaj, kar me izziva in bogati.

Kratke majice so že dolgo moj nepogrešljiv kos garderobe.

Posted on by

Kratke majice so že dolgo moj nepogrešljiv kos garderobe. Vse se je pravzaprav začelo med eno poletno sezono, ko sem se prvič odpravila na daljše potovanje po Dalmaciji. Zaradi vročine in želje po udobju sem se odločila, da si priskrbim nekaj lahkotnih oblačil, ki jih lahko brez težav kombiniram z drugimi kosi. Takrat sem si kupila tri kratke majice z različnimi motivi. Eno enobarvno, eno z morskim potiskom in eno z zabavnim napisom.

Zgodilo se je nekaj, kar nisem pričakovala. Vse tri so postale stalni del mojega vsakdana. Bila sem presenečena, kako vsestranske so. Lahko sem jih kombinirala z jeans kratkimi hlačami, krili ali celo s trenirko za bolj sproščen dan doma. Poleg tega sem se v njih počutila svobodno, sproščeno in kljub preprostosti tudi urejeno.

Kratke majice so že dolgo moj nepogrešljiv kos garderobe.

Kratke majice sem začela zbirati. Vedno, ko grem v tujino ali na kak festival, pogledam, ali imajo kakšno zanimivo, ki bi mi lahko ostala kot spomin. Zdaj imam doma celo zbirko kratkih majic z različnih koncev Evrope in vsaka ima svojo zgodbo.

Z leti sem opazila, da se kvaliteta razlikuje. Začela sem bolj paziti na materiale, še posebej poleti, ko se veliko potim. Najraje imam bombažne majice, ki dihajo in zdržijo več pranj brez da bi izgubile obliko. Tudi kroj je pomemben, nekatere kratke majice so širše, druge telirane in jih izbiram glede na to, kako se tisti dan počutim.

Kratke majice niso več le poletno oblačilo zame. Nosim jih tudi pod suknjičem, na telovadbo ali celo kot pižamo. So nekaj, kar me spremlja skozi vse letne čase in priložnosti in kar mi vedno znova pričara občutek lahkotnosti in udobja.

Poleg tega so kratke majice postale tudi moj najljubši kos za personalizirana darila. Nekajkrat sem jih že naročila z unikatnimi napisi za rojstne dneve prijateljev ali kot spominek s kakšnega dogodka. Vedno naletijo na dober odziv, saj so hkrati praktične in osebne. Zdaj jih ne kupujem več samo zase, ampak tudi za druge.

Team building je postavil temelje za boljše odnose

Posted on by

Ko sem se pred dvema letoma zaposlila v trenutni službi, sem bila sprva precej zadržana. Nova ekipa, nov način dela, neznani obrazi,… vse to me je malo strašilo. Po nekaj tednih pa je prišla prva priložnost, da sodelavce spoznam izven pisarne. Napovedan je bil team building na podeželju, z raznimi aktivnostmi in prenočitvijo v glamping hišicah. Priznam, da nisem bila ravno navdušena. Nisem človek, ki bi se veselil skupinskih iger ali sproščenega druženja z ljudmi, ki jih komaj poznam.

A sem vseeno šla. In še dobro, da sem. Že med vožnjo sem začela spoznavati sodelavce v čisto drugačni luči. Brez službenih mask, z več humorja in človeškosti. Ko smo skupaj postavljali šotor (ena izmed nalog), sem prvič res začutila, da delamo kot ekipa. Smejali smo se, ko nam je veter podrl konstrukcijo in se skupaj veselili, ko nam jo je uspelo ponovno postaviti.

Večer ob ognju, kuhanje večerje in sproščeni pogovori so me spomnili, kako pomembno je, da sodelavce poznaš tudi kot ljudi, ne samo kot funkcije. Od takrat naprej se v službi počutim veliko bolj domače. Team building ni rešil vseh težav, a je postavil temelje za boljše odnose.

Team building je postavil temelje za boljše odnose

Zdaj vsako leto z veseljem čakam novo priložnost za team building. Vedno se naučim kaj novega o sodelavcih in tudi o sebi. Lani smo šli na rafting, letos načrtujemo kolesarski izlet z nalogami po skupinah.

Čeprav sem bila sprva skeptična, zdaj vem, da je dober team building več kot le zabava. Je naložba v odnose in boljše sodelovanje. In pri delu, kjer si odvisen od ekipe, je to neprecenljivo.

Zanimivo je, kako se po dobrem team buildingu tudi vsakdan v pisarni spremeni. Manj je napetosti, komunikacija steče lažje, ljudje si bolj zaupajo. Pri nas smo začeli celo uvajati manjše, mesečne aktivnosti, od skupnih malic do kratkih izzivov. Team building je postal del naše kulture, ne le enkratno doživetje. In to je največji uspeh.

Zunanja senčila niso samo sezonska stvar

Posted on by

Ko pride poletje in zunaj pritiska tista prava vročina, se vsi spomnimo, da bi bilo super imeti dobra zunanja senčila. Ker ja, klime so super, ampak če ti sonce cel dan sije direktno v okna, boš porabil celo premoženje za hlajenje.  

Zunanja senčila niso samo za lep videz, dejansko ti lahko prihranijo denar pri hlajenju in poskrbijo, da tvoj dom ostane prijetno hladen tudi sredi največje vročine. Pa še bonus: če jih pametno izbereš, lahko hkrati dvigneš izgled svoje hiše ali stanovanja.  

Kaj pa sploh izbrati? Imaš klasične rolete, ki dajejo tak retro videz, ampak še vedno so super za blokiranje svetlobe. Potem so tu žaluzije, ki so bolj fleksibilne, ker lahko sam nastavljaš, koliko svetlobe spustiš noter. Če pa želiš nekaj res modernega, so screen senčila, ki te zaščitijo pred vročino, a vseeno ohranijo razgled.  

Ne smemo pa pozabit na markize, pergole in tende. Če imaš balkon ali teraso, je to skoraj nuja, saj nihče ne mara zajtrkovat na direktnem soncu, kjer se počutiš kot na žaru. Plus, z dobrimi senčili si lahko ustvariš svojo oazo sence in miru kar doma.  

Zunanja senčila niso samo sezonska stvar

Obstaja pa še ena stvar, ki jo ponujajo zunanja senčila: avtomatizacija. Danes lahko senčila upravljaš na daljinca ali celo preko aplikacije na telefonu. Ni več treba ročno vleči vrvic ali vrtet ročice kot včasih. Praktično, kajne?  

Na koncu dneva pa gre za to, da si olajšaš življenje. Dobro izbrana zunanja senčila ti ne bodo samo naredila sence, ampak bodo tudi zmanjšala stroške energije in poskrbela, da se tvoj dom ne spremeni v savno. Pa še to – zunanja senčila niso samo za poletje. Pozimi lahko z njimi dodatno izoliraš okna in zmanjšaš uhajanje toplote, kar pomeni manj stroškov za ogrevanje. Tako, da zunanja senčila niso samo sezonska stvar, ampak investicija, ki dela zate čez celo leto. Če to ni dobra naložba, potem ne vem, kaj je.

Kilometri vožnje in električni skiroji

Posted on by

Ste že kdaj pomislili, kako prav vam lahko pridejo električni skiroji ob morju? Sama nisem nikoli pomislila na to, dokler nisem hčerki kupila električni skiro in en dan morala na obalo. Ker sem morala zaradi obveznosti na obalo, sem si želela, da bi lahko izkoristila dan. Tako sem si pogledala vremensko napoved in videla, da bo res lepo vreme. Ker vem, da je na naši obali zelo lepo poskrbljeno za peš in kolesarske poti, sem se spomnila, da so za nepozabno doživetje lahko električni skiroji prava rešitev. 

Tako sem se odločila, da izkoristim dan tako, da najprej opravim vse obveznosti in potem grem z električnim skirojem k morju. Že takoj, ko sem se pripeljala na obalo, sem videla, kako prav pridejo električni skiroji. Bilo je res veliko ljudi, ki jih je uporabljajo. Komaj sem čakala, da bom med njimi tudi jaz. Tako sem parkirala ob morju in moj dan se je začel. Lahko vam povem, da sem se peljala iz Kopra pa do Izole. To je bil res lep dan. V Izoli sem se ustavila in šla na eno dobro kavico ob morju. 

Kilometri vožnje in električni skiroji

Električni skiroji in izkoriščen dan 

Tako sem preživela res en lep dan. Najbolj pa mi je bilo všeč to, da sem ogromno videla in nisem bila utrujena. Če bi hotela iz Kopra do Izole peš, bi potem bila še kako utrujena. Problem pa je bil ta, da sem se še morala 2 uri voziti do doma. Tako pa nisem bila prav nič utrujena, doživela pa sem veliko. Sedaj vem, kako prav pridejo ti električni skiroji in vem, da ga bom večkrat naložila v avto, ko bom šla v neznane kraje. Ker je moja služba takšna, da večkrat kam grem, mi bo še kako prav prišel. 

Naj vam električni skiroji polepšajo dneve in z njimi doživite lepoto narave. 

Kakšna je medicinska hipnoza in ali je varna

Posted on by

Zadnje čase se zelo pogosto uporablja hipnoza v zdravstvene namene kot podporno zdravljenje, s kombinacijo s klasično medicino ali katerimi drugimi metodami. Lahko pa je tudi uporabljena kot osnovno zdravljenje. Uveljavlja se na področju nevroloških in psihičnih zdravljenj.

Kakšna je medicinska hipnoza in ali je varna

Njeno delovanje je na principu globoke sprostitve in posledično povečane pozornosti v svojo notranjost. Pri tem z lahko z lahkoto odmisli zunanji svet, vse vsakodnevne skrbi in neprijetne stvari. Oseba postane dojemljiva za reševanje problemov na nove, drugačne načine. Največkrat se hipnoza uporablja pri lajšanju bolečin, predvsem kroničnih, to so največkrat glavoboli, migrenski glavoboli, artritisi in tudi porodne bolečine. Uspešno se uporablja tudi pri stresnih in anksioznih težavah. S hipnozo lahko pridemo v stanje sproščenosti in s tem tudi zmanjša psihološki stres. Ostale možnosti uporabe hipnoze so tudi pri premagovanju fobij in strahov, predvsem strahov pred letenjem, pred višino, pred pajki. Z njo si lahko pomagamo pri odvajanju škodljivih navad kot je kajenje, grizenje nohtov, prenajedanje, lahko si izboljšamo spanje, lahko pa hipnoza pomaga pri psihosomatskih boleznih, kot je sindrom razdražljivega črevesja ali visokemu krvnemu tlaku, nevrodermitis, astma, vnetja želodca. Zelo je pomembno, da se prepričamo, da ima terapevt res pravo izobrazbo. Obisk takega terapevta poteka v mirnem tihem in sproščujočem okolju, kjer je pacient udobno nameščen. Na začetku steče pogovor o počutju in težavah te osebe. Nato terapevt začne z različnimi tehnikami voditi osebo do stanja sproščenosti. Ko je oseba v hipnotičnem transu, tako se poimenuje to stanje sproščenosti, je dojemljiva za iskanje rešitev, ki mu ustrezajo. Oseba pri tej obravnavi ni v nezavestnem stanju ali pod popolnim nadzorom.

Oseba je pri polni zavesti in lahko zdravljenje prekine kadar koli hoče in ne izda svojih skrivnosti in tudi ne naredi in govori, kar ne bi želela. Metoda hipnoze je popolnoma varna, če jo izvaja usposobljen terapevt. Ni pa primerna za težje oblike duševnih motenj.

Nameščeni snegobran na strehi je potreben samo v krajih s snežnimi padavinami

Posted on by

Kot vsako leto sva si z možem tudi to zimo privoščila nekaj dni na snegu. Po naključju sva dobila proste dni v službi in takoj sva si organizirala kratke počitnice. Mož je kot po navadi sedel za računalnik in preko booking aplikacije iskal namestitve. Kmalu sem se mu pridružila in iskala sva apartma v krajih s snegom. Gledala sva take apartmaje, ki so imeli dovoljenje še za hišne ljubljenčke.

Kmalu sva izbirala še med dvema, ki sta bila nama obema všeč. Odločila sva se za tistega, ki je bil bližje izhodiščnim točkam, kamor sva hotela hoditi malo na izlete. Že čez dva dni sva sva imela odhod in hitela sva pripravljati prtljago. Komaj sem čakala, da sva se zares odpravila. Imela sva kar dosti prtljage za kužke in tudi za nas, saj zimska oblačila in bunde zavzamejo kar dosti prostora. Končno smo prispeli na našo destinacijo. Prevzel me je pogled na okoliške pobeljene gore od snega. Mislim, da so mi oči kar počivale na belih vrhovih in v beli okolici. Najprej smo morali peljati naše kužke na sprehod, saj jim je bila vožnja kar dolga in naporna. Ker smo prispeli v poznem popoldanskem času, se je dan hitro prevesil v večer. Naslednji dan pa smo imeli čas za raziskovanje okolice in odpravo na krajše pohode po snegu. Ko sva tako hodila in opazovala domačo okolico, so mi najprej padle v oči strehe na hišah. Izstopali so snegobrani, ki so boli kot okraski na strehah. Moža sem opozorila na snegobran, ki je bil na strehi pod našo apartmajsko hišo. Bil je malo poseben od ostalih. Ko sem si ogledovala ta snegobran, je imel funkcijo za zadrževanje snega na strehah in je preprečeval zdrs snega na pločnik, kjer hodijo mimoidoči.

Nameščeni snegobran na strehi je potreben samo v krajih s snežnimi padavinami

Prav tako preprečuje padec ledenih sveč na tla, saj bi bilo to lahko zelo nevarno za mimoidoče. Mož ji hitro pripomnil, da je ta snegobran res malo poseben in izstopa ampak mi ga pa res ne bomo potrebovali.

Bioklimatska pergola pride marsikje prav

Posted on by

Nekaj časa nazaj sva se s sodelavko pogovarjale, da bi pred pisarno definitivno prišla prav kakšna streha. Vsako jutro sva imele navado, da sva se dobile predpisano zunaj ter v miru spile kavo na svežem zraku. To je bilo definitivno nemogoče v tistih dneh, ko je deževalo. Ravno zato sva se začele spraševati, kako bi ta problem lahko rešili. Moja sodelavka je takoj predlagala bioklimatsko pergolo. Bioklimatska pergola je definitivno nekaj, na kar jaz ne bi pomislila in sem bila zelo vesela, da je dala ta predlog. Glede na to, da imamo pisarno res na samem, je to nekaj, kar je definitivno mogoče. To idejo je bilo potrebno predstaviti tudi najinemu šefu. Nekako sva bile prepričane, da bo tudi on za. Velikokrat se je namreč tudi on ustavil zjutraj zraven naju ter spil kavo z nama. Ravno zato tukaj res ne vidim problema in zato sva to idejo predstavile tudi šefu. Šef je bil takoj za in prosil naju je naj si eno bioklimatsko pergolo izbere ter mu jo pošljeva.

Bioklimatska pergola ki sva si jo izbrale, je bila res zelo majhna in ravno pravšnja za naju 2. Potrebovala sva res zelo majhno zadevo, saj ne potrebujemo toliko prostora pred pisarno. Ravno toliko, da se lahko usedeva na klop ter spijeva kavo v miru. Bioklimatska pergola je bila na koncu všeč tudi najinemu šefu in on jo je tudi naročil ter prosijo, da jo delavci tudi montirajo. Nekaj dni kasneje sva prišle v pisarno in pred pisarno je že bila postavljena bioklimatska pergola. Bile sva navdušene in res nisva morale verjeti, kako zelo lepo je to izpadlo. Bila je ravno dovolj velika, da sva se lahko spodaj usedle ter spila kavo in uživale, kljub temu, da je deževalo. To je bila res najboljša odločitev, ki sva jo sprejele in tako je prihajanje v službo bilo še lepše. Končno smo začeli z veseljem piti kavo zunaj, ne glede na to, kakšno vreme je.

Bioklimatska pergola pride marsikje prav

Ko na srečanju dobiš svoj nočni daljnogled nazaj

Posted on by

Na srečanju osnovne šole, sem po dolgem času srečala sošolca, ki sem mu enkrat, še v času faksa, posodila nočni daljnogled, vendar pa mi ga nikoli ni vrnil, saj sem se vmes odselila v čisto drugi kraj in se res nisva mogla nikakor uskladiti, da bi se ponovno dobila, no čez toliko časa pa sva potem n ta nočni daljnogled že čisto pozabila.

No, saj tudi do danes sem, če me ta sošolec ne bi spomnil na ta dogodek, ko smo obujali spomine še iz osnovne šole, in z nekaterimi še iz srednje šole, saj smo se velika večina vseeno odločila iti naprej v isto smer. Iskreno pa, tudi ni bilo kaj dosti izbire v našem kraju, saj je bila glavna dilema le gimnazija ali ekonomska šola. Morda je kakšen šel na frizersko, ostali pa so raje šli v kakšen drug kraj.

Ko na srečanju dobiš svoj nočni daljnogled nazaj

Tako da smo bili predvsem mi, ki smo ostali v istem kraju res močno povezani, kar se je pa tudi na srečanju opazilo, a spet ne toliko, saj navsezadnje smo po srednji šoli več ali manj vsi izgubili stik, saj je vsak šel po svoje. Večina se nas je preselila v druge kraje, in nekako družba ni več ostala ista in poti so se razšle. Kar pa je popolnoma normalno in vesela sem bila, da se je nekdo spomnil narediti obletnico in zorganiziral vse to. Najbolj pa me je presenetilo to, da smo se res dobili v tako velikem številu.

A še bolj pa me je presenetilo to, da je sošolec Patrik, dejansko imel moj nočni daljnogled s sabo v avtu, da mi ga bo vrnil. Sprva sem mislila da je to kakšna šala, saj nisem mogla verjet, da ga sploh še vedno ima.

A sva po večeru, ko se je dogodek zaključil, skupaj šla do avta, kjer mi je nočni daljnogled res vrnil, še v istem etuiju, kot sem mu ga posodila.

Kolonoskopija me je po nepotrebnem skrbela

Posted on by

Nekaj časa nazaj sem se znašel v situaciji, ko sem se moral odpraviti na kolonoskopijo. To pa me je zelo zaskrbelo, kajti z to besedo, oziroma z tem postopkom so povezana sama neprijetna vprašanja, kot so na primer, ali bo to boleče? Bo postopek neprijeten? Ali bom s tem izvedel kaj neprijetnega? Zdravnik pa mi je namreč ta postopek predlagal zaradi mojih pojavljajočih težav z prebavili in želodcem. Tako pa mi je takrat zdravnik tudi povedal, da kolonoskopija ni le postopek za odkrivanje resnih bolezni, kot so rak, vendar nam lahko da dober občutek, oziroma analizo, kaj se dogaja na teh področjih, tako da me je s tem lahko malo umiril.

Tako pa sem se res moral nato odpraviti na ta pregled, saj bi nato lahko končno dobil vse te odgovore. Kot pa sem prej povedal, pa nisem bil najbolj sproščen, ko sem se na to odpravil. Na srečo pa sem lahko spoznal, da kolonoskopija ni tako zloglasna, kot se govori. Sam postopek je namreč potekal čisto nemoteno, oziroma ni bilo pri temu nobenega neprijetnega občutka, ali občutka bolečine. 

Zdravnik je namreč opravil res zelo dobro delo, ter je celotna kolonoskopija potekala brez da bi kaj čutil. Zato pa sem se lahko zelo sprostil, ter me to ni več skrbelo.

Ko pa je bilo postopka konec, pa sem dobil rezultate in pa postopek zdravljenja. Izkazalo pa se je, da je šlo zgolj za vnetje, kar pa je bila zame zelo dobra novica, saj sem takoj, ko mi je zdravnik povedal, da se bom moral odpraviti na kolonoskopijo, pomislil na kakšnega raka na območju prebavil, želodca in podobno.

Tedaj pa sem lahko dobil zgolj nekaj tablet, ki mi jih je zdravnik predpisal, ter sem jih jemal kakšna dva tedna. Po temu pa so bila moja prebavila pozdravljena, ter nisem več imel tistih bolečin. 

Kolonoskopija me je po nepotrebnem skrbela