Prevajanje me je pritegnilo že kot otroka, čeprav takrat še nisem točno vedela, kaj pomeni. V knjižnici sem rada brskala po knjigah v različnih jezikih. Ena zgodba v slovenščini, ista v angleščini in čeprav je bila vsebina enaka, se je ton včasih razlikoval. To me je začelo zanimati. Kdo stoji za tem? Kdo to napiše tako, da zveni, kot da je izvirno napisano v tistem jeziku? Ko sem izvedela, da za tem stoji prevajanje, se mi je zdelo skoraj kot čarovnija.

V srednji šoli sem prvič sama poskusila nekaj prevesti. Nič velikega, bil je odlomek iz romana za šolski projekt. Sprva sem šla vrstico za vrstico, skoraj besedo za besedo. A hitro sem ugotovila, da to ne deluje. Nekateri izrazi, ki v angleščini zvenijo čisto normalno, v slovenščini preprosto niso imeli učinka. Začela sem razmišljati širše – kdo govori, zakaj, komu? Tisto je bil moj prvi pravi stik s prevajanjem kot ustvarjalnim procesom.

Kasneje sem večkrat pomagala znancem, največkrat pri predstavitvah ali spletnih besedilih. Vedno sem hotela, da je prevod naraven, kot da ni prevod. To mi je postalo prav nekakšen izziv. Ne gre samo za pravilnost, gre za občutek, za ritem, za ton. Prevajanje je postalo zame način razmišljanja, ne le opravilo.

Danes, ko prevedem kak tekst, ga na koncu vedno še enkrat preberem. Ne kot lektor, ampak kot bralka. Če se mi zdi, da zveni tekoče, potem vem, da sem naredila dobro. In če kdo reče, da sploh ne bi opazil, da ni izvirno besedilo, je to zame največja pohvala.

Včasih me kdo vpraša, zakaj sploh toliko časa porabim za nekaj, kar lahko danes prevede računalnik. Ampak jaz verjamem, da stroj ne zna čutiti. Ne zazna tiste tanke meje med dobesednim in čustvenim. Prevajanje zame ni le natančno iskanje besed, je branje med vrsticami, razumevanje konteksta in občutek za tisto, česar ni mogoče dobesedno povedati. Zaradi tega mi prevajanje še vedno pomeni nekaj osebnega, nekaj, kar me izziva in bogati.