Že kot otrok sem sanjal o hiški sredi gozda, o nečemu preprostem, toplem in povezanem z naravo. Skozi leta sem te sanje malce odložil, a niso nikoli čisto izginile. Potem pa se je zgodilo. Po dolgih letih dela v mestu sem se odločil, da si ustvarim svoj kotiček miru. In tako sem začel iskati popolno rešitev. Ne betonska hiša, ne montažna, želel sem nekaj bolj avtentičnega. Odgovor je bila brunarica.

Našel sem kos zemljišča na robu hriba z razgledom na dolino. Ne prevelik, ravno prav. Tam sem postavil svojo brunarico iz naravnega lesa, z veliko okni in odprtim dnevnim prostorom, kjer kamin greje tudi dušo. Dela ni bilo malo, a vsak korak je imel smisel. Ko sem prvič prespal v njej, sredi tišine in vonja po lesu, sem vedel, da sem prišel domov.

Brunarica mi pomeni več kot zgolj objekt. Je prostor, kjer čas teče počasneje, kjer zjutraj slišim ptičje petje, ne avtomobilov. Je prostor, kjer sem spet začel pisati, brati knjige in preprosto biti. Ljudje me sprašujejo, ali mi ni dolgčas, pa se nasmehnem – ravno odsotnost hrupa mi daje prostor za misli.

Danes je naša brunarica v uporabi kot vikend zatočišče, v prihodnosti pa si jo predstavljam kot stalni dom. V njej je nekaj prvinskega, kar nobena druga gradnja ne ponudi. Če me vprašate, kaj najbolj cenim, je to mir, les, ogenj v peči in občutek, da sem spet povezan s seboj. Vse to mi daje brunarica.

Poleg tega sem opazil, kako blagodejno okolje vpliva name – bolje spim, manj razmišljam o nepomembnih stvareh, več časa preživim zunaj. Tudi obiskovalci, prijatelji in družina, takoj začutijo razliko. Ko stopijo v brunarico, rečejo, da se jim zdi, kot da bi nekdo ‘ugasnil svet’ in prižgal nekaj bolj resničnega. Vse je bolj preprosto, a hkrati bolj polno. V lesu je toplina, ki ni samo fizična. To ni vikend hišica, to je prostor, ki zdravi.